Gibanje ni užitek

Vsekakor se zdi, da gibanje ni nekaj popolnega ..., gibanja so nepopolna in se med sabo razlikujejo po obliki, če je res "od kod" in "kam" tisto, kar pogojuje obliko gibanja. Nasprotno pa je oblika uživanja v vsakem poljubnem trenutku popolna. Iz tega jasno sledi, da sta uživanje in gibanje nekaj različnega. Nikomahova etika X.

Nomad

Tudi nomad ima teritorij; sledi ustaljenim potem; potuje od ene točke do druge - vodne točke, točke prebivališča, zbirne točke, itd. Toda vprašanje je, kaj je v nomadovem življenju načelo in kaj zgolj posledica. Prvič, čeprav točke določajo potek poti, so strogo podrejene potem, ki jih določajo, kar je ravno obratno od sedentarnega stanja. Napajališče, točko vode dosežejo le zato, da bi jo pustili za sabo; vsaka točka je kretnica in obstaja le kot kretnica. Pot je vselej med dvema točkama, toda ta vmes je sam zase povsem konsistenten, deležen tako avtonomije kot svoje lastne smeri. Življenje nomada je intermezzo. ... Nomad nikakor ni isto kot migrant; kajti migrant v principu potuje od ene točke do druge, pa čeprav je druga točka negotova, nepredvidena ali nejasno določena. Nomad pa potuje od točke do točke le posledično, točke so zanj le kretnice vzdolž tirnice. Čeprav se nomadi in migranti na različne načine mešajo ali tvorijo skupne agregate, njihovi vzroki in pogoji zato niso nič manj različni. Deleuze - Guattari, Tisoč platojev

Kam je treba potovati. - Neposredno samoopazovanje še zdaleč ne zadostuje, da bi spoznali samega sebe: potrebujemo zgodovino, kajti preteklost se v nas preliva v stoterih valovih; sami nismo vendar nič drugega kot to, kar v vsakem trenutku občutimo v tem prelivanju. ... Zadnja tri stoletja z vsemi slvojimi odtenki kulture in lomljenji žarkov zelo verjetno živijo še naprej v naši okolici: hočejo le, da jih odkrijemo. ... Kdor po dolgem vadenju te umetnosti potovanja postane stooki Argos, bo na koncu prav povsod spremljal svojo Io – namreč svoj ego – in v Egiptu in Grčiji, Bizancu in Rimu, Franciji in Nemčiji, v času selitev ljudstev ali stalno naseljenih ljudstev, v renesansi in reformaciji, v domovini in tujini, še več, v morju, gozdu, rastlinah in gorah znova odkrival popotniško pustolovstvo tega nastajajočega in spremenjenega ega. Tako postane samospoznavanje z vidika vsega preteklega nekakšno vsespoznavanje. Človeško, prečloveško, str. 394

Popotnik. - Kdor je vsaj delno dosegel svobodo uma, se na zemlji ne more počutiti drugače kot popotnik, - četudi ne kot potnik k zadnjemu cilju, kajti ta ne obstaja. Bržkone pa hoče gledati in imeti odprte oči za to, kaj vse se pravzaprav dogaja na svetu; svojega srce zato ne sme pretrdno obesiti na vse posamično; v njem mora biti nekaj popotniškega, ki se veseli spreminjanja in minljivosti. Seveda doživi takšen človek tudi hude noči, ... toda temu sledijom kot nekakšno plačilo, užitka polna jutra drugih krajev in dni, ko že ob prvi jutranji sivini vidi v meglici, ki ovija gorovje, mimo poplesavati roje muz, ko mu, potem ko se s spokojnostjo dopoldanske duše mirno sprehaja pod drevesi, z njihovih vrhov in krošenj v naročje padajo same dobre in svetle stvari, darila vseh tistih svobodnih duhov, ki domujejo na gori, v gozdu in samoti in ki so, tako kot on, na zdaj razigran in spet drugič zamišljen način modreci, popotniki in filozofi. Človeško, prečloveško, str. 301.