Saturday, January 15, 2000

Popotnik. - Kdor je vsaj delno dosegel svobodo uma, se na zemlji ne more počutiti drugače kot popotnik, - četudi ne kot potnik k zadnjemu cilju, kajti ta ne obstaja. Bržkone pa hoče gledati in imeti odprte oči za to, kaj vse se pravzaprav dogaja na svetu; svojega srce zato ne sme pretrdno obesiti na vse posamično; v njem mora biti nekaj popotniškega, ki se veseli spreminjanja in minljivosti. Seveda doživi takšen človek tudi hude noči, ... toda temu sledijom kot nekakšno plačilo, užitka polna jutra drugih krajev in dni, ko že ob prvi jutranji sivini vidi v meglici, ki ovija gorovje, mimo poplesavati roje muz, ko mu, potem ko se s spokojnostjo dopoldanske duše mirno sprehaja pod drevesi, z njihovih vrhov in krošenj v naročje padajo same dobre in svetle stvari, darila vseh tistih svobodnih duhov, ki domujejo na gori, v gozdu in samoti in ki so, tako kot on, na zdaj razigran in spet drugič zamišljen način modreci, popotniki in filozofi. Človeško, prečloveško, str. 301.