Ljubljanski maraton

Po nekem čudežu mi je dejansko uspelo preteči pol maratona, torej 21km v 1h56min. Čeprav ni ravno tura, je bila kar tura.


Z Darjo pred štartom


In ob štartu.

"Najnevarnejša cesta na svetu"

Precej zanikrn blogeraš sem. Par tur pa je le treba omeniti, četudi za nazaj. Precej nazaj. Na prvem mestu je gotovo epski spust po t.i. najnevarnejši cesti na svetu. Od La Paza do Coroica, par tisoč višinskih metrov spusta iz bolivijske Visoke planote proti Amazoniji. Iz MTB vidika zadeva v resnici ni posebej nevarna, pač dolg spust po makedamski cesti. Epski moment je v najinem primeru dodalo slabo vreme, blato in predvsem vožnja nazaj gor (s kombijem), ki je bila definitivno najnevarnejši del poti.


Zajtrk, ko je vse izgledalo še precej nedolžno



Spust se začne na prelazu dobrih 4500m.n.m. Megla, začelo je snežiti.


Počasi navzdol.


Sneg je prešel v dež, dež v blato. Veliko blato.


In tako smo se pripeljali...


V blatno vas na koncu blatne ceste, najnevarnejše ceste na svetu. Ha.

Prečenje Golica-Dovška rožca

Paternujeva »tura za največje ekstremiste, vajene vsega hudega«. Mi smo se je po priporočilih iz Jiržijeve strani lotili v obratni smeri, od Golice proti Dovški Rožci. S tem pridobiš odličen spust iz Rožce po planinski poti v Dovje, se nam je pa včasih zdelo, da bi bilo morda lahko samo prečenje v obratni smeri bolj tekoče. Bomo videli naslednjič. Or not. Kakorkoli, ko malce pozabiš na pogosto sestopanje in nadležno prenašanje bicikla, je to zame definitivno ena izmed »top 5« tur pri nas.

Okoli 150 višincev dolgo nad Jekljevim sedlom je v obrnjenih vlogah užival bajk

Panorama s kolesom in narcisami (Mimogrede, Jesenice se razglašajo za »mesto jekla in cvetja«. Torej v stilu.)

Pod Hruškim vrhom, nedolgo za defektom nosilc-menjalnika

Pod Belo pečjo nad Dovjim

Rab

Ne da vmes nismo nič migali, ampak dejansko se pravi užitek kolesarjenja začne šele, ko se sneg stopi, trobentice odcvetijo, in se začnejo pariti brancini. Prvomajske počitnice na Rabu. Oprema: švin in felt. Kilometri: zmerni.

Gozdnati polotok Kalifront. Lejla našla zelo lepo singlo do morja...

...in bila poplačana...

...kot nekoliko kasneje tudi jaz.

Out-of-season-beach-riding

Slavnik

Tale pa je bila bolj neuspešna. Proti pričakovanjem je bila cesta iz Kozine še močno zasnežena, predvsem pa je bil problem v snegu – mehka žlubodra, po kateri je bilo nemogoče voziti navzgor. Nekje na pol poti (pri tistem kratkem klancu navzdol) sva odnehala. Mahnič pivo.

Jernej glisira po plundri

Proti jugu – bistveno bolj kopno.

Popolnoma moker.

Krim

Otvoritev sezone. Zimska tura. V teh okoliščinah si tudi dobri stari Krim zasluži omembo. Snega je bilo na vrhu kakšen meter, cesta splužena in posuta. Spust po planinski poti iz vrha in čez krvavice pa kar zanimiv, saj je bila vozljiva gaz široka (oziroma ozka) natančno dve stopali. Če si zapeljal ven, je običajno sledil spektakularen padec - na srečo na mehko. Neke vrste snežni "north shore", je zadevo poimenoval Jernej.


Srečna lastnika novih GTjev

Ni panike. Najbrž.Krvavice.