Saturday, May 05, 2007

La Lubiane

Piere Vidal karakterizira provansalski feeling ...

Z vsemi pljuči vdihavam
zrak, ki iz Provanse polje;
kajti zdi se mi najbolje
prav vse, kar od tam prihaja.
In ko hvalijo ta kraj,
se razlezem v smehljaj,
tako se duša mi naslaja.



Okolica Vencea

... in nadaljuje z geografsko določitvijo:

Ne poznam pokrajine bolj mile,
kot je ta, ki gre od Rone
proti Venceu, ter jo morje
in Durence zapirata: pile
bi moje oči to slast za vedno!
Tu srce sem pustil in besedo,
zanjo, ki nesrečnikom pomaga.



Vence

Povsem naključno oziroma sledeč Michelinu je Vence dejansko tudi zadnja postojanka najine provansalske poti. Omeniti velja vsaj gostilno Le Vieux Couvent in nenavadno ime krajevnega vodotoka: La Lubiane! Nekoč bom poiskal izmuzljivo publikacijo Franceta Bezlaja Slovenska vodna imena (po cobisss: 1958, separat), mogoče ima kaj povedati na to temo ... Kakorkoli, od oka bi stavil na etimologijo iz alluvies ali adluvies, poplavna voda ...


Saint-Paul de Vence, razgled proti Cagnes-sur-Mer

Saint-Paul je nekoliko drugačna zgodba - mogoče je še najbolj primeren izraz za to stanje muzeifikacija. Pa nočem reči, da vas ne bi bila čedna, nasprotno. Samo nekaj si ji je zgodilo, zaradi česar ne deluje več kot realno bivališče, ampak kot, kaj pa vem, artefakt. V resnici je kar nekaj krajev na tem koncu, ki se jim je to zgodilo.


Saint-Paul, prodajna galerija

Med drugim je očitno, da je Saint-Paul nekakšno središče art tradea. Koliko je stvar resna in koliko je pofla, težko presodim - no, vsekakor je pofel v večini, vsaj kar se tiče zadev, ki so na očeh. Po drugi strani pa sva se recimo z Lejlo zapletla v pogovor z starinarko, ki je prodajala resne zadeve. In pod resne mislim resne, kot recimo rdeče črna atiška vaza iz četrtega stol. ali helenistične plastike ...


Muzej Fundacije Maeght

Je pa Saint Paul za svojo bazo izbral eden ključnih pariških gleristov Aime Maeght v času, ko je klasična moderna umetnost prav-tu močno dogajala. Za zbirko delc svojih frendov Giacomettija, Mirója, Chagalla, Braqueja in drugih mu je prijatelj Sert sprojektiral tole hišo. Neverjetna zadeva.


Hiša z rogovi


Akvarij v Musee Oceanographique v Monacu

Najbolj centralni del Riviere, torej recimo med Nico in Monacom, ob morju povezujejo tri vzporedne ceste. Prva, Corniche Inferieure, gre ob morju, druga, Moyenne Corniche leži malo višje, najvišje nad morjem pa se vije legendarna Grande Corniche. Tu divjata Grace Kelly in Cary Grant v To Catch a Thief ... Na fotki levo Cap Ferrat, desno Eze.


La Grande Corniche

Eze je še en tak kraj, za katerega bolj ali manj velja ob Saint Paulu omenjeno. Je pa historično ena prvih turističnih vročih točk na Obali - med drugimi je tu letoval Nietzsche, ki naj bi, tako lokalna legenda, na svojih sprehodih med Ezeom in morjem zasnoval tretji del Zaratustre. Še nekoliko zaneslivejši vir navaja, sklicujoč se na korespondenco, da je Nietzsche na tej poti sestavil poglavje "O starih in novih tablah". Denimo: "Okoli sebe zapiram kroge in svete meje; čedalje poredkejši se vzpenjajo z menoj na čedalje višje gore: zidam gorovje iz čedalje bolj svetih gor. - Ampak kamor se že hočete vzpenjati z menoj, o bratje moji: glejte, da se ne bo z vami vzpenjal kak prisklednik!"



Nietzschejeva pot

Nietzsche o Nici:"Pred nekaj dnevi sem se zavedel, da to mesto, ki ga ne morem več zamenjati za nobeno drugo, v svojem imenu vsebuje zmago. In ko boš slišal, da, da se trg, na katerega se odpirajo moja okna, imenuje 'Trg Fokejcev', se boš morda kot jaz nasmehnil resnično velikanskim kozmopolitanskim implikacijam tega imena. In resnično so se nekoč tu naselili Fokejci. A vendar, v teh imenih odzvanja nekaj zmagovitega, nekaj ultra-evropskega, nekaj zelo tolažečega, kar mi govori 'Tu si na svojem pravem mestu'. (D.F. Krell, The Good European - Nietzsche's Work Sites in Word and Images, Universitiy of Chichago Press 1997)


Nica

Friday, May 04, 2007

Cannes

Raznorazni kulti - Provansa jih je polna. Na poti proti kultnemu Cannesu sva naredila detour do kraja Saint-Maximin-la-Sainte-Baume , ki je bil z baziliko Marije Magdalene center kulta te nekoliko kontroverzne svetnice, prostitutke, Jezusove najbližje spremljevalke, apokrifne prve učenke, ljubimke, žene ...


Sarkofag in relikvarij Marije Magdalene

Po že omenjenem centralnem srednjeveškem provansalskem mitu so Marija Magdalena, Maksimin in družba po čudežu pristali na provansalskih obalah Camarguea. Marija se je umaknila k puščavniškemu življenju v votlini v bližnjem gričevju Saint-Baume (Sveta špilja), po smrti pa jo je Maksimin pokopal v to kripto, ki so jo "našli" v 13. stol in okoli nje zgradili sedanjo cerkev, ki je postala središče kulta.
Dimenzija spontane religije: mit, vezan na domače kraje, sveta žena iz gorske votline, magična moč fetišev - relikvij (glava MM je še danes predmet čaščenja v cerkvici La Saint Baume pri votlini) . Pa še navezava na svetopisemsko zgodbo: skesana grešnica, implicitna seksualna dimenzija razmerja med Jezusom-učiteljem in učenko, podreditev grešne ženske in kaj vem še vse mogoče, je povzročilo strašansko priljubljenost kulta MM. Zanimivo, da je še danes tako močna in privlačna za pop kulturo.
Druga zgodba je, kako je institucionalna religija s sistemom svetniških kultov v srednjem veku vselej znova uspela integrirati magično-mitsko religioznost v teološko-političen sistem cerkve. Sistem svetnikov vključuje kult prednikov (npr. svetnik zavetnik mesta) -, politeizem in animizem (panteon svetnikov in svetih krajev), mitologijo (življenja svetnikov), magijo in fetišizem (relikvije in priprošnje) ... Večin svetišč je pravzaprav nastala in dosegla priljubljenost okoli teh določil - romanska bazilika je zrasla na mestu groba svetnika, itd ...



Bazilika in orgle

Francoska revolucija je kulte rušila in hkrati postavljala nove. Zgodba teh Isnardovih orgel iz l. 1772 je močno zanimiva: revolucijo so preživele po zaslugi Napoleonovega mlajšega brata Luciena Bonaparteja, ki je bil v obdobju terorja lociran tu in je orgle baje rešil tako, da jim je dodelil revolucionarno funkcijo - na njih so pač igrali Marsaljezo, med tem ko so cerkev uporabljali za skladišče hrane.


Corniche de l'Esterel

Tu je Azurna obala pravzaprav oranžna. Razlog: masiv Esterel je v nasprotju z večino kraške Provanse vulkanskega izvora. Kamnina: riolit (kremenov porfir).


Cannes, La Croisette



Palais des Festivals


Paviljoni ...


... in WC


Zlata palma 2007 - 4 Mois, 3 Semaines Et 2 Jours

Thursday, May 03, 2007

Okra

Deževen dan - potikanje po bližnji okolici najine vasi v nizki prestavi.



Oker vas Russillon

Okra je, če sem prav razumel, z železovimi oksidi bogat kremenov peščenjak. Vsekakor so iz nje pridobivali pigment barve - oker! Gotovo zgodovina pigmentov skriva še kak zanimiv detajl, a v tem trenutku mi na misel pride le ta: živo rumeno barvilo, ki so ga uporabljali so holandski mojstri ala Vermeer, ni bilo pridobljeno iz okre, tamveč iz urina goveda, krmljenega z mangovimi listi. Baje. ;)


Kamnolom okre


Barve in ...


... oblike.

Še en pogled na


sivko, goro Luberon,


na Saignon in hermeliko.

Wednesday, May 02, 2007

Luberon

je zgodba o uporu. A najprej nasvet turistu: če raziskuješ ta konec, je Saignon prava baza. In če iščeš hotel, je "Chambre de sejour avec vue ..." prava hiša. Razgled močno specifičen!



Glavni trg


Pogled iz chateauja nad vasjo


Štenge na chateau


"Chambre de sejour avec vue ...": hodnik, vrt, salon s klavirjem ...

Še enkrat, Luberon je povezan z zgodbami o uporu. Če bi obstajalo kaj takega, kot zgodovinska pravičnosti, si je Luberon moderni uspeh
močno zaslužil. Od centrov nekoliko odmaknjena hribovska dežela je zatočišče heretikov, odpadnikov, mnenjskih delikventov ... Recimo valdižani, stari heretiki, ki so nekako preživeli albižanske križarske vojne proti predvsem katarski, a tudi drugim herezijam južne francije v 13.stol. ("Caedite eos! Novit enim Dominus qui sunt eius" - Pobijte vse, bo že Bog poskrbel za taprave ...) in se kasneje na novo definirali kot protestantska ločina ... . 9. in 10. aprila 1545 je katoliška vojska požgala uporne Luberonske protestantske vasi in trdnjave, tudi Saignon in trdnjavo Fort de Buoux. Bog je prebiral 3000 duš ...


Ruševine Fort de Buoux

Še en upornik je imel bazo v Luberonu, Markiz de Sade. V vasi Lacoste stoji njegov družinski Chateau de Lacoste, kamor se je zatekal v obdobjih, ko mu je drugod grozila ječa. Lahko domnevamo, da je božanski markiz tu izvajal svoje revolucionarne eksperimente s človeško naravo? Français, encore un effort si vous voulez être républicains, Francozi, še en korak je potreben, če želite biti republikanci, je vizionarsko zapisal mož, ki se je zavedal, da je pot svobode v skrivnostih želje ...


Chateau de Lacoste


Sosednji Bonnieux

Čez hrib pa vas Lourmarin, kjer je živel Albert Camus. Naslednji , ki je definitivno izbral nevarno pot svobode.


Chateau Lourmarin

Pred staro provansalsko prestolnico Aix opomba o zgodovini dežele, ki je v resnici tudi sama nekoliko ekscentrična - no, le če za center priznamo severnjaški Pariz. Ime izhaja iz rimskega neformalnega imenovanja province Gallia Transalpina (kasneje Galia Narbonensis), ki so jo zaradi tesne povezanosti z Rimom navajali kot Provincia nostra ali kar Provincia. V post-karolinškem mešanju kart področje ni pripadlo zahodnofrankovskemu kraljestvu (iz katerega se je kasneje razvila Francija), ampak temu, kar bo postalo nemško cesarstvo. Zaradi takšne situacije v veliki meri samostojni fevdalni "državi", so od 10. do 15. stoletja vladali provansalski grofje različnih rodbin - Arleške, Barcelonske, Anžujske, do Karla III Valois-Anžujskega. Ta je brez dedičev umrl l. 1481 in po njegovi smrti je Provansa pripadla francoskemu kralju Ludviku XI (vladarju, ki si je zaradi svoje politične pragmatičnosti in spretnosti pridobil cinični naziv l'universelle araignée , univerzalni pajek) ter de facto postala del Francije.


Dobri kralj René, René I Anžujski (1409-1480), kralj Neaplja, Jeurzalema in Aragona, zadnji pomembnejši vladar samostojne Provanse. Aix-en-Provence

Zdi se mi, da pravi provansalski patrioti te združitve nikoli niso proslavljali povsem iskreno. Kanec resentimenta čutim v verzih Frederica Mistrala, ki v pesnitvi Mirea opisuje dogodek. (Mirea je napisana v provansalščini, ki jo je Mistral v 19. stol. ponovno poskusil aktivirati kot jezik literature, kar je v časih trubadurjev seveda že bila - menda je celo Dante resno razmišljal, ali naj Božansko komedijo napiše v kultivirani provansalščini, ali v tedaj sveži in neliterarni italijanščini.)


Aix-en-Provence

Mistral, Mireja, 11. spev:
Kot vsaki stvari, ki je umrla,
pozaba nam je grob zastrla.
Provansa pela je in stekel čas na mah.
Ko v Rodan zlije se Duransa,
v trenutku izgine vsaka šansa:
kraljestvo radostno Provansa
nazadnje Franciji zadremlje na rokah.

"Sestro ti, Francija, predajam,"
reče njen zadnji kralj. "Odhajam.
Stopita trdno združeni v prihodnji čas.
velike ji naloge izroči,
doda lepoto tvoji moči;
izmakneta se uporni noči,
da se zedinjenima zablešči obraz."

Tuesday, May 01, 2007

Fontaine de Vaucluse

Vzhodno od Avignona se nad dolino Rone vzpenjajo tri hribovja, Mont Ventoux, Vaucluška planota in Luberon. "Tista prava" podeželjska Provansa: hribčki, vinogradi, sivka, vasice in to ... Geomorfološko pa - kras!


L'Isle-sur-la-Sorgue

Mestece L'Isle-sur-la-Sorgue je dejansko nekakšen otoček, ki ga obliva reka Sorgue. Najslavnejši sin La-Sorgueški pa je pesnik Rene Char. Preveden tudi v slovenščino; ker nimam knjige, odlomek v izvirniku.



Garçon! Un poeme, s'il vous plait!

Posvečeno popotniku Rimbaudu:
...
Cet élan absurde du corps et de l'âme, ce boulet de canon qui atteint sa cible en la faisant éclater, oui, c'est bien là la vie d'un homme! On ne peut pas, au sortir de l'enfance, indéfiniment étrangler son prochain. Si les volcans changent peu de place, leur lave parcourt le grand vide du monde et lui apporte des vertus qui chantent dans ses plaies.
Tu as bien fait de partir, Arthur Rimbaud! Nous sommes quelques-uns à croire sans preuve le bonheur possible avec toi.


L'oreille-sur-la-Sorgue

Kras. In Sorgue je kraška reka, nemara celo najbolj znana takšna. Kakih deset kilometrov ob toku navzgor skupaj z množico domačih izletnikov pridemo do izvira, ki je na koncu kratkega kanjona - "zaprte doline" oziroma vallis clausa; od tod ime Vaucluse za izvir, kraško planoto nad njim in celoten departma.


"Bistre, sveže, sladke vode"

V Fontaine-de-Vaucluse (ime izvira in bližnje vasi) je nekaj let živel Petrarca, kar je razlog velikega dela slave tega kraja. Opeva ga, seveda skupaj z Lauro, v pesmi Bistre, sveže, sladke vode ( Chiare, fresche et dolci acque; Canzoniere, 126) Je prevedena v slovenščino?( Za vsak slučaj angleški prevod. Tudi sicer zelo zanimiva e-knjiga o Petrarci, pesem je treba poiskati v tekstu.) Prva kitica:
Chiare, fresche et dolci acque,
ove le belle membra
pose colei che sola a me par donna;
gentil ramo ove piacque
(con sospir' mi rimembra)
a lei di fare al bel fiancho colonna;
herba et fior' che la gonna
leggiadra ricoverse
co l'angelico seno;
aere sacro, sereno,
ove Amor co' begli occhi il cor m'aperse:
date udïenza insieme
a le dolenti mie parole extreme.

Pri izviru

Ja, Petrarca sicer poje Lauri, svoji "dami", a hkrati opeva lepoto narave! Nov koncept v duhovni zgodovini Zahoda - nikakor ne edini, katerega avtor je pesnik. V kontekstu odkritja Narave kot estetskega objekta je Petrarca popisal svoj vzpon na goro Mont Ventoux (njen simbolni status v Provansi je podoben našemu Triglavu) 26. aprila 1336 in s tem z eno gesto izumil izletništvo, planinstvo in alpinizem - hojo v naravo, vzpenjanje in plezanje na gore ne zato, ker bi bilo to potrebno, ampak ... zato, ker so tam. Lepe, veličastne, vznemirljive, erotične ...



Fontaine-de-Vaucluse, sifon

Kako primerno, da je kraj takorekoč rojstno mesto in sveti gral jamskega potapljanja, ki je po moje najekstremnejši izmed ekstremnih športov. Kratek historiat potapljanja v izvir navaja: 1879
Nello Ottonelli 23m; 1946 J.-Y. Cousteau 46m; 1955 J.-Y. Cousteau 74m; 1981 Claude Touloumdjian 153 m; 1983 Jochen Hasenmayer 205m; 1989 robotska podmornica Spélénaute 308m.


Les Bories

Midva se misva dvignila na Vaucluško planoto (baje je fenomenalna junija, ko cveti sivka), ampak sva krenila proti južnejšemu Luberonu. Bories rečejo kamnitim hišam, katerih arhitektura je pradavna in jih v podobni obliki in pod različnimi imeni najdemo po vsem mediteranu.


Vas Gordes


Gordes - detajl


Gordes

Nedaleč je opatija Senanque, ki zaradi svoje primerne umeščenosti med polja sivke zelo rada nastopa na provansalskih prospektih, vodičih, karticah. V oblačnem vremenu in brez sivke je delovala, no ja, kot hribovski klošter. Notri nisva šla ...


Opatija Senanque

Potem pa proti cilju današnje ture in bazi za naslednje tri dni. Od daleč je bilo videti dobro izbrano! Sajgon, Luberon.


Saignon