Papeške zadeve

Od dvorov ljubezni k nebeškim dvorom. Bolj ali manj. Iz različnih razlogov (močan francoski kralj, nestabilne razmere v Rimu, izvolitev francoskega papeža Klementa V, ...) je v 14. stol. Avignon za sedemdeset let postal sedež papeškega dvora. Palačica seveda ni umanjkala, največji primerek svoje vrste v gotskem slogu.


Papeška palača v Avignonu. Lepa ali veličastna? ;)

Je resnična zgodba, ki jo pripoveduje Maurice Druon v Les Rois maudits (La Loi des males, pred časom tudi pri nas predvajana kot TV serija) ? Po smrti prvega avignonskega papeža na italijanske in francoske kardinale razcepljena konklave spet ni zmogla izvoliti novega papeža. V Druonovi zgodbi francoski regent, ki favorizira francoskega kandidata Jacquesa Dueza, kardinale zapre v cerkev v Lyonu ter jim z vojsko prepreči izhod in omeji hrano, dokler ne izvolijo papeža. Kardinali so besni in obupani, a hkrati tudi pod pritiskom ne morejo in nočejo doseči dogovora. Rešitev se jim ponudi, ko kardinal Duez na videz na smrt zboli: dobro, pravijo kardinali, izvolimo ga, da nas vladar spusti na prostost, novi papež pa bo tako ali tako umrl in proces se bo lahko začel znova. A ko so Dueza izvolili za novega papeža Janeza XXII, je čudežno ozdravel. Ne vem, do katere mere je ta zgodba resnična, dejstvo pa je, da je francoski papež vladal dvajset let in še utrdil avignonski papeški sedež. No, to palačo sta v resnici gradila šele njegova naslednika.


Notranjost.

Iz starega mostu čez Rono je pogled na obzidje in palačo prav disneyevsko "srednjeveški". Je pa to prav tisti sur le pont d'Avignon, on y danse ...


Pont St-Benezet

Eden izmed uradnih nazivov papeža je pontifex maximus, kar dobesedno pomeni vrhovni graditelj mostov. Titula ima sicer antični historiat, tole pa je naslednji most, natančneje akvadukt, del petdeset kilometrov dolgega vodovoda do Nemaususa (današnji Nimes).


Pont du Gard, akvadukt, ki preči ...


... reko Gardono.

Na koncu, a nikakor ne po pomembnosti, teh papeških zadev: Chateauneuf-du-Pape je vasica in terroir znamenitega vina istega imena. Vreden!


Chateauneuf-du-Pape, vinogradi in reka Rona.

Čez Les Alpilles do Avignona

Še zadnji pogled na Arles s stolpa opatije Montmajour. Mesto je v resnici postavljeno na nekakšnem skalnatem otoku sredi močvirja - prav tako pa tudi tale bližnja opatija.


Arles

Najprej se mi je zdelo, da glede opatije ni nobene posebej zanimive zgodbe. Potem pa mi je le pozornost pritegnila opomba v Michelinu, da je samostan propadel, ko je zadnji opat, kardinal Rohan, zaradi vpletenosti v afero kraljičine ogrlice padel v nemilost Ludvika XVI. Priznanje: kot otrok sem bil obseden z Vernom in Dumasom. Konsekventno, ogrlica v mojih predstavah spada nekam tja kot črni tulipan, Reform Club in Chateau d'If, Cagliostro ... A vendar! Tale Provansa in njene resnične fikcije ... ;)


Opatija Montmajour, ki jo je Ludvik XVI za kazen zaplenil nesrečnemu kardinalu Rohanu

(V treh stavkih: zarotnica Jeanne de Valois prepriča kardinala Rohana, da si ga kraljica Marija Antoinetta želi za svojega zaupnika. Posreduje pisma med kardinalom in kraljico, a "kraljičina pisma" so v resnici ponaredki, ki jih piše sama Jeanne. Med drugim "kraljica" kardinalu naloži, naj zanjo pri pariškem draguljarju prevzame izredno drago diamantno ogrlico. Kardinal v dobri veri prepriča draguljarja, da mu izroči ogrlico ter jo nato da Jeanne de Valois, ki naj bi jo predala kraljici. Sleparka je ogrlico seveda popokala in izginila. No, zadeva je postala tragikomična, ko je draguljar od kraljice terjal plačilo za ogrlico, ta pa seveda o celotni zadevi ni imela pojma. Kardinal je bil popolnoma osramočen in za nekaj časa zaprt v Bastilli.)



Med Arlesom in Avignonom je gričevje Les Alpilles, na vrhu pa turistom izredno ljuba vasica Baux.


Baux-en-Provence

Po pravici povedano, vas je prav majhna, od trdnjave pa ni kaj dosti ostalo, saj so jo, kakor številne druge provansalske trdnjave, porušili med verskimi vojnami 17. stol. Čisto druga zgodba v srednjem veku: Baux je bil sloveče mesto z več tisoč prebivalci in pomembnim dvorom. Tu je bil v 13. stol. eden glavnih centrov trubadurske kulture, katere del je bilo je bilo na nek način tudi "ljubezensko sodišče", kjer so dvorjanke razsojale o zadevah (dvorske) ljubezni. Eno najbolj znanih takšnih "sodišč" naj bi bilo v Bouxju.


Sivka, nekoliko kortuazna zel

A so ta "sodišča ljubezni" ali "ljubezenski dvori" obstajala resnično ali pa zgolj v literaturi ali morda kot "uprizoritve", je vprašanje. Vsekakor literarnih pričanj o tem precej. Eno recimo (brez vira) navaja Denis de Rougemont v klasiki o dvorski ljubezni Ljubezen in zahod. "Razsodba kraljce Eleonore: 'Vprašanje. Srečni zaljubljenec je svojo damo prosil za dovoljenje, da bi smel izkazati čast neki drugi: dama mu je to dovolila. ... Po mescu dni se je vrnil k njej in trdil, da v tisto prvo damo ni bil zaljubljen, ... pač pa je hotel zgolj preizkusiti stanovitnost svoje gospodarice. Ta pa mu je odrekla ljubezen, saj naj bi se pokazal nevrednega s tem, da je prosil za tako dovoljenje in ga tudi sprejel. Razsodba kraljice Eleonore. Narava ljubezni je taka: ljubimca se pogosto pretvarjata, da si želita drugih prigod, da bi se prepričala o zvestobi in stanovitnosti ljubljene osebe. Če pa bi s podobnim izgovorom zavrnili objeme ali nežnosti ljubljene osebe, bi bila to kršitev pravice zaljubljencev, razen v primeru, če bi bili prepričani, da ljubimec ni izpolnil svojih dolžnosti in se odpovedal obljubljeni zvestobi.' "


Čez prijetni St-Remy-de-Provence (mimogrede, rojstni kraj še enega čudaškega provansalca, Nostradamusa) proti Avignonu.


St-Remi-en-Provence


Evo nas v Avignonu. Avto v tole garažno hišo, katere fasada je dejansko poraščena! (Mahovi, praproti, trave ...)


Pogled skozi hotelsko okno, pa spat.

Arles, Camargue

Kot me je že pred potjo opozoril sosed: tisti kraj ima posebno svetlobo. Kako primerno, da je Arles fotografska prestolnica Francije. Prvič, tam je najboljša fotografska šola, École Nationale Supérieure de la Photographie; drugič, absolutno centralni vsakoletni fotografski dogodek, Rencontres d’Arles. Pa Voies Off, mlajši avtorji, močno zanimivo! Trenutno pa sedmi festival foto nagic in nagcev, tokrat posvečen fenomenalnemu Jeanloupu Sieffu; žal zamudila za par dni.


La grande ecole

No, ne bodimo sentimentalni. Šola je off, so počitnice, je sobota, tržni dan. Školjke? Ne v celoti. Posebej zanimiva je zadeva zgoraj levo, "Les violets". Francozi jedo marsikaj, tole pa je vrsta kozolnjaka, Microcosmus sabatieri. Ne dam roke v ogenj, ampak spominja me na neko zadevo, ki mi jo je enkrat dal za probat ribič na tržnici v Rijeki, ko sem ga spraševal, kaj je ta meni neznana žival. Zadevo, imenoval jo je "morsko jaje", sem (surovo) pogumno pogoltnil in se v nadaljevanju dopoldneva moško boril s slabostjo. Sicer pa naj bi imelo nore afrodizične lastnosti;).


Tržni dan v Arlesu

Svetlobo Arlesa je izkoriščal Van Gogh. Vincentova hiša, Nočni Arles, Most, itd - dvesto slik in sto risb! Tole pa je eden izmed azilov, kamor se je mojster zatekal v obdobjih tesnobe. Vrt je upodobljen. Danes galerija.


Espace Van-Gogh

Mesto se izteče v legendarni Camargue, ogromno močvirnato delto Rone.


Plamenci v slani laguni Etang de Gines

Mistral o Kamargi (Mireja, 10. spev)

"Po sinji kupoli od vzhoda
blešči se sonce do zahoda,
močvirje krona, ki na njem ne živi nič;
le včasih prav na robu neba
zagledaš sivega galeba
in senco kril, ali pa zgreba
po mlakah dolgonog in samotarski ptič."




Elegantni ptiči!

Po provansalski legendi naj bi se v Camargue, pri današnjem mestecu Les Saintes-Maries-de-la-Mer, izkrcala ladja s celo kompanijo svetopisemskih in v srednjem veku dopisanih karakterjev, ki naj bi po zaključku znane drame s križem zapustili Palestino: Marija Magdalena, Marija (mati apostola Jakoba mlajšega), Marija Saloma (mati apostola Jakoba starejšega in Janeza evangelista) - tri ženske, prisotne ob križanju; nato Sarah, temnopolta egiptovska služabnica Marije Salome in Matije Jakobove, pa Marta in Lazar ("Jezus je ljubil Marto , njeno sestro [Marijo Magdaleno?] in Lazarja" Jn 11, 5), ter Maksimin (ponovno ga bomo srečali čez par dni) in slepi Cedonij (spet lik, ki si ga je izmislila provansalska mitologija in ga identificirala kot slepca, ki ga Jezus ozdravi v Betsajdi (Mk 8,22)).


Plaža v Stes-Maries-de-la-Mer

Zakaj bi to lahko bilo približno zanimivo? Jah, prav te provansalske legende o invaziji Marij so bolj ali manj vir modernih kvazi-mitologij o Jezusovih francoskih potomcih (Sveta kri in sveti gral: Merovingi naj bi bili potomci Jezusa in Marije Magdalene, potem pa je to štorijo prevzelo tisoč šund romanov, z Da Vinci Code na čelu, kjer Sarah nastopa kot hči Marije M. in Jezusa ...) Ok, ni več zanimivo.


Camargueški konji

Pa Sarah? Sara je bolj zanimiva - prvič se menda pojavi v verzijah legende o nasedlih Marijah v 16.stol. Katoliška cerkev je ne priznava za uradno svetnico, vsekakor pa so jo za svojo zavetnico vzeli francoski Romi in sploh vsi moderni nomadi :) Znana ciganska fešta 24.in 25. maja (v čast M. Jakobovi) in konec oktobra (M.Saloma); a prava zvezda fešte je v obeh primerih v resnici Sarah!


Camargue, riževo polje

Provansa

Po Viamichelin, Ljubljana-Arles: 9h53min, 1048 km, 61,2 EUR cestnin. Tam nekje.


Zelo priporočljiv Hotel de l'Amphiteathre ...


... v neposredni bližini - Amfiteatra!


Spat.

Botaniziranje

»[...] obstajata dva različna načina znanstvene misli, ki seveda nista odvisna od neenakih stopenj razvoja človekovega duha, ampak od dveh strateških ravni, na katerih se narava prepusti naskoku znanstvenega spoznavanja: ena se približno prilega ravni zaznavanja in imaginacije, druga pa je zamaknjena; ... ena je zelo blizu čutni intuiciji, druga pa je od nje bolj oddaljena. Vsako razvrščanje se dviga nad kaos.« Levi-Strauss, Divja misel

Nedelja, Slavnik

Polygonatum multiflorum (Salomonov pečat)

Ne moreš verjeti, koliko raziskovanja je bilo potrebnega za teh par informacij, za katere niti ne bi zastavil akademske reputacije. ;) Pa vedno me je zanimalo, od kod to čudno ime. Torej. Kaj sploh je Salomonov pečat? Po hebrejski legendi, katere najstarejši pisni vir je talmudsko oz. mišnaistično besedilo (Git 68 a,b - ne trudi se, ne boš ga našel na netu) , je kralj Salomon posedoval pečatni prstan z vgraviranim najvišjim božjim imenom, ki mu je dajal moč nad demoni. Med arabskimi viri, kjer so bile legende o Salomonu zelo priljubljene (najdemo jih tudi v zbirkah 1001 noči) med drugim opisujejo prstan kot sestavljen iz dveh plati, železne in medeninaste; s prvo je obvladoval zle, z drugo pa dobre duhove. (Več o tem v tej izredno slastni vsevedki.) Ni pa videti kakšne neposredne povezave z rastlino. Drug pomen Salomonovega pečata je simbol pentagrama ali heksagrama - simbola sta se očitno večkrat uporabljala enakovredno. Latinsko rodovno ime poligonatum (mnogokotni), ki meri na členasto koreniko, bi lahko kakšnega evropskega učenjaka vodilo do salomonskega prevoda, ki se je nato ustalil po vseh evropskih jezikih. A to je le moja spekulacija. Nedvomno bolj avtoritativna britanska klasika gospe Maude Grieve iz l. 1931, A Modern Herbal , omenja tri interpretacije. Dr. Prior naj bi tako trdil, da ime izhaja iz "'koreninskih brazgotin, ki spominjajo na pečat, imenovan po Salomonu, ki ga omenjajo orientalske legende." Druga možnost, ki jo omenja avtorica, se nanaša na domnevno hebrejskim črkam podobna znamenja, ki se pojavijo, če koreniko prečno prerežemo na pol. Kralj Salomon je spoznal zdravilno vrednost rastline in na tak način vanjo vtisnil svoj pečat kot znamenje prihodnjim rodovom. Najbolj prozaična pa je razlaga gospoda Gilberta: ker so rastlino uporabljali za zdravilne obkladke, so v resnici ti obkladki "pečati" modrega kralja.


Narcissus exsertus (Gorski narcis)

Skromni cvet za vse blogerje sveta.


Iris (Perunika)

Gospa Maude: rod je imenovan po boginji mavrice zaradi lepote in mnoštva barv, v katerih cvetijo različne vrste. Me je pa vedno nekoliko begal naš popolnoma nasproten prevod - Perun je vendar slovanski gromovnik, Votan, Zeus ... No ja, Snojev etimološki pravi : "(19.stol) Prevzeto iz hrv. perunika, kar je verjetno izpeljano iz imena boga Perun. Perun je bil slovanski bog groma in bliska. Perunika utegne biti poimenovana po Perunu zato, ker ima dolge in ostre liste, ki spominjajo na strelo." Tudi prav.


Dactylorrhiza sambucina (Bezgova prsasta kukavica)

Po imenu ne izstopa, a orhideje so pač vselej očarljive. Da naključja ne obstajajo, je razkril Gugl. Po Švedsko (!) se rastlinici menda reče Adam och Eva. Ker cveti v dveh različicah, rdeči in rumeni. Če sem prav razumel.

Pssst ...

... večeri se!

Delta Soče

Tudi krasna hči slovenskih planin se nazadnje postara, zadelta, zamočviri in razlije v jadranski ocean. Izliv Soče pri Tržiču - ne zgolj močvirje, to je slano mokrišče, natura2000, naravni park, piknik plac, ptičji raj in nasploh močno prijetna lokacija.


Laguna proti Tržiču


Soča, malo tiste pastelne modrine pa se je vseeno še drži.


Mokrišče, ne močvara! Politična korektnost je povsem upravičena. Par hektarov nekdanjih njiv na lagunskem otoku Isola della Cona so v devetdesetih ogradili in prepustili naravi. Ob robovih območja so urejene preže za birdwatcherje. (Tule sem posnel nekaj zvokov.)



Žabji dom


Romanski baptisterij v bližnjem Gradežu. Mesto je starodavno, v pozni antiki so ga ustanovili begunci iz Akvileje, ki so se iz celine umikali v varnejšo laguno. Grado je bil prvo izhodišče za "kolonizacijo" lagune, torej tudi za ustanovitev Benetk. Zanimiva je zgodba o akvilejskem patriarhatu, ki je imel sedež v Gradu, a prepustimo jo vsevedki. Nikakor pa ne spreglej ostankov starokrščanske in dveh romanskih bazilik!


Glavna ulica, kjer se najde čisto korektne gostilne, odprte tudi popoldne! (Travme popoldanskega prehranjevanja v Italiji ...)


Ugodna lokacija. (Tole kupujeva za spomladansko rezidenco.)

BK & Onstran

Ali je Lahinja pri Pustem Gradcu najbolj fina mikrolokacija ravninskega dela Bele Krajine? Prav mogoče, sicer pa so mi tisti kraji v celoti precej pri srcu. Peter recimo BK ne mara, trdi, da je nedoločna, niti alpska niti mediteranska, ter polna amorfne neopodeželske kvaziarhitekture. Slednje nesporno drži; kar se tiče geografske identidete BK, pa bi raje rekel neulovljiva, skrivnostna.


Lahinja ...



... pri Pustem Gradcu


Izvir


Priprave na ritualni obred, povezan s čaščenjem hrane


Prav blizu čez mejo teče reka Dobra. A njen kanjon bo zaradi nastajajoče hidrocentrale kmalu preteklost :( . Kot pravijo okoljevarsveniki: "Predobra za tako malo struje" !!!


Reka Dobra

Beka, Ocizla

Ta dva kraja s čudnima imenoma sta pravi kraški stereotip - na hribu vas, v vrtači jama. Čeprav strikno gledano nista čisto na krasu, temveč v "območju kontakta med paleocenskim apnencem in eocenskim flišem na nadmorski višini 350 m na jugozahodu Slovenije". (Acta Carsologica XXXIII/II) Beka: menda vrbova šiba za povezovanje trte ali morda tudi kar vrba, Ocizla: kdo ve.


Jama



Potok se konča in s slapom ponikne v podzemlje.



Mali naravni most


Ob vrnitvi iz podzemlja; višnja?



Beka ...



... in Ocizla.