TURE 2005: Čez Les Alpilles do Avignona

Še zadnji pogled na Arles s stolpa opatije Montmajour. Mesto je v resnici postavljeno na nekakšnem skalnatem otoku sredi močvirja - prav tako pa tudi tale bližnja opatija.

Arles

Najprej se mi je zdelo, da glede opatije ni nobene posebej zanimive zgodbe. Potem pa mi je le pozornost pritegnila opomba v Michelinu, da je samostan propadel, ko je zadnji opat, kardinal Rohan, zaradi vpletenosti v afero kraljičine ogrlice padel v nemilost Ludvika XVI. Priznanje: kot otrok sem bil obseden z Vernom in Dumasom. Konsekventno, ogrlica v mojih predstavah spada nekam tja kot črni tulipan, Reform Club in Chateau d'If, Cagliostro ... A vendar! Tale Provansa in njene resnične fikcije ... ;)

Opatija Montmajour, ki jo je Ludvik XVI za kazen zaplenil nesrečnemu kardinalu Rohanu

(V treh stavkih: zarotnica Jeanne de Valois prepriča kardinala Rohana, da si ga kraljica Marija Antoinetta želi za svojega zaupnika. Posreduje pisma med kardinalom in kraljico, a "kraljičina pisma" so v resnici ponaredki, ki jih piše sama Jeanne. Med drugim "kraljica" kardinalu naloži, naj zanjo pri pariškem draguljarju prevzame izredno drago diamantno ogrlico. Kardinal v dobri veri prepriča draguljarja, da mu izroči ogrlico ter jo nato da Jeanne de Valois, ki naj bi jo predala kraljici. Sleparka je ogrlico seveda popokala in izginila. No, zadeva je postala tragikomična, ko je draguljar od kraljice terjal plačilo za ogrlico, ta pa seveda o celotni zadevi ni imela pojma. Kardinal je bil popolnoma osramočen in za nekaj časa zaprt v Bastilli.)

Med Arlesom in Avignonom je gričevje Les Alpilles, na vrhu pa turistom izredno ljuba vasica Baux.

Baux-en-Provence

Po pravici povedano, vas je prav majhna, od trdnjave pa ni kaj dosti ostalo, saj so jo, kakor številne druge provansalske trdnjave, porušili med verskimi vojnami 17. stol. Čisto druga zgodba v srednjem veku: Baux je bil sloveče mesto z več tisoč prebivalci in pomembnim dvorom. Tu je bil v 13. stol. eden glavnih centrov trubadurske kulture, katere del je bilo je bilo na nek način tudi "ljubezensko sodišče", kjer so dvorjanke razsojale o zadevah (dvorske) ljubezni. Eno najbolj znanih takšnih "sodišč" naj bi bilo v Bouxju.

Sivka, nekoliko kortuazna zel

A so ta "sodišča ljubezni" ali "ljubezenski dvori" obstajala resnično ali pa zgolj v literaturi ali morda kot "uprizoritve", je vprašanje. Vsekakor literarnih pričanj o tem precej. Eno recimo (brez vira) navaja Denis de Rougemont v klasiki o dvorski ljubezni Ljubezen in zahod. "Razsodba kraljce Eleonore: 'Vprašanje. Srečni zaljubljenec je svojo damo prosil za dovoljenje, da bi smel izkazati čast neki drugi: dama mu je to dovolila. ... Po mescu dni se je vrnil k njej in trdil, da v tisto prvo damo ni bil zaljubljen, ... pač pa je hotel zgolj preizkusiti stanovitnost svoje gospodarice. Ta pa mu je odrekla ljubezen, saj naj bi se pokazal nevrednega s tem, da je prosil za tako dovoljenje in ga tudi sprejel. Razsodba kraljice Eleonore. Narava ljubezni je taka: ljubimca se pogosto pretvarjata, da si želita drugih prigod, da bi se prepričala o zvestobi in stanovitnosti ljubljene osebe. Če pa bi s podobnim izgovorom zavrnili objeme ali nežnosti ljubljene osebe, bi bila to kršitev pravice zaljubljencev, razen v primeru, če bi bili prepričani, da ljubimec ni izpolnil svojih dolžnosti in se odpovedal obljubljeni zvestobi.' "

Čez prijetni St-Remy-de-Provence (mimogrede, rojstni kraj še enega čudaškega provansalca, Nostradamusa) proti Avignonu.