Luberon

je zgodba o uporu. A najprej nasvet turistu: če raziskuješ ta konec, je Saignon prava baza. In če iščeš hotel, je "Chambre de sejour avec vue ..." prava hiša. Razgled močno specifičen!



Glavni trg


Pogled iz chateauja nad vasjo


Štenge na chateau


"Chambre de sejour avec vue ...": hodnik, vrt, salon s klavirjem ...

Še enkrat, Luberon je povezan z zgodbami o uporu. Če bi obstajalo kaj takega, kot zgodovinska pravičnosti, si je Luberon moderni uspeh močno zaslužil. Od centrov nekoliko odmaknjena hribovska dežela je zatočišče heretikov, odpadnikov, mnenjskih delikventov ... Recimo valdižani, stari heretiki, ki so nekako preživeli albižanske križarske vojne proti predvsem katarski, a tudi drugim herezijam južne francije v 13.stol. ("Caedite eos! Novit enim Dominus qui sunt eius" - Pobijte vse, bo že Bog poskrbel za taprave ...) in se kasneje na novo definirali kot protestantska ločina ... . 9. in 10. aprila 1545 je katoliška vojska požgala uporne Luberonske protestantske vasi in trdnjave, tudi Saignon in trdnjavo Fort de Buoux. Bog je prebiral 3000 duš ...


Ruševine Fort de Buoux

Še en upornik je imel bazo v Luberonu, Markiz de Sade. V vasi Lacoste stoji njegov družinski Chateau de Lacoste, kamor se je zatekal v obdobjih, ko mu je drugod grozila ječa. Lahko domnevamo, da je božanski markiz tu izvajal svoje revolucionarne eksperimente s človeško naravo? Français, encore un effort si vous voulez être républicains, Francozi, še en korak je potreben, če želite biti republikanci, je vizionarsko zapisal mož, ki se je zavedal, da je pot svobode v skrivnostih želje ...


Chateau de Lacoste


Sosednji Bonnieux

Čez hrib pa vas Lourmarin, kjer je živel Albert Camus. Naslednji , ki je definitivno izbral nevarno pot svobode.


Chateau Lourmarin

Pred staro provansalsko prestolnico Aix opomba o zgodovini dežele, ki je v resnici tudi sama nekoliko ekscentrična - no, le če za center priznamo severnjaški Pariz. Ime izhaja iz rimskega neformalnega imenovanja province Gallia Transalpina (kasneje Galia Narbonensis), ki so jo zaradi tesne povezanosti z Rimom navajali kot Provincia nostra ali kar Provincia. V post-karolinškem mešanju kart področje ni pripadlo zahodnofrankovskemu kraljestvu (iz katerega se je kasneje razvila Francija), ampak temu, kar bo postalo nemško cesarstvo. Zaradi takšne situacije v veliki meri samostojni fevdalni "državi", so od 10. do 15. stoletja vladali provansalski grofje različnih rodbin - Arleške, Barcelonske, Anžujske, do Karla III Valois-Anžujskega. Ta je brez dedičev umrl l. 1481 in po njegovi smrti je Provansa pripadla francoskemu kralju Ludviku XI (vladarju, ki si je zaradi svoje politične pragmatičnosti in spretnosti pridobil cinični naziv l'universelle araignée , univerzalni pajek) ter de facto postala del Francije.


Dobri kralj René, René I Anžujski (1409-1480), kralj Neaplja, Jeurzalema in Aragona, zadnji pomembnejši vladar samostojne Provanse. Aix-en-Provence

Zdi se mi, da pravi provansalski patrioti te združitve nikoli niso proslavljali povsem iskreno. Kanec resentimenta čutim v verzih Frederica Mistrala, ki v pesnitvi Mirea opisuje dogodek. (Mirea je napisana v provansalščini, ki jo je Mistral v 19. stol. ponovno poskusil aktivirati kot jezik literature, kar je v časih trubadurjev seveda že bila - menda je celo Dante resno razmišljal, ali naj Božansko komedijo napiše v kultivirani provansalščini, ali v tedaj sveži in neliterarni italijanščini.)


Aix-en-Provence

Mistral, Mireja, 11. spev:

Kot vsaki stvari, ki je umrla,
pozaba nam je grob zastrla.
Provansa pela je in stekel čas na mah.
Ko v Rodan zlije se Duransa,
v trenutku izgine vsaka šansa:
kraljestvo radostno Provansa
nazadnje Franciji zadremlje na rokah.

"Sestro ti, Francija, predajam,"
reče njen zadnji kralj. "Odhajam.
Stopita trdno združeni v prihodnji čas.
velike ji naloge izroči,
doda lepoto tvoji moči;
izmakneta se uporni noči,
da se zedinjenima zablešči obraz."